Omemba: Jurij Dalmatin

»V človeško vstopa Bog in hrana je primarni odraz človeškega življenja, zato je tudi hrana zakrament božje navzočnosti. Kar potem ljudska tradicija naredi naprej, se lahko samo veselimo.«

»Prevajanje smo naslonili na katoliško tradicijo prevajanja in interpretacije, ki se je povezala v t. i. jeruzalemski izdaji Svetega pisma. Nismo več tako striktno zasledovali tendence, da bi prišli do kompromisnih rešitev, ki bi bile sprejemljive za vse konfesije. Težko je Sveto pismo prevajati akonfesionalno, torej zunaj neke konkretne tradicije.«

»V današnjem svetu, ko so vse informacije tako rekoč na dosegu roke, je še toliko bolj ključno, da si vzamemo čas za poglobljeno branje in za razumevanje prebranega. Le tako lahko zares razumemo raznolikost ter kompleksnost sveta in družbe.«

»Pogum Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Sebastjana Krelja, Adama Bohoriča in drugih je moč slovenske besede vtkal v zapise in knjižne opuse, ki danes odpirajo poti novim kulturnim ustvarjalkam in ustvarjalcem. Kot narod in mislečo skupnost nas opredeljuje ljubezen do kulture, knjige in našega jezika.«

»Glede izdanja tega Dalmatinovega spisa naj še opomnim, da bi ga bil najrajši izdal v izvirni obliki.«

»Toda najvrednejši med njimi je Pentatevh. Pet Mojzesovih knjig, ki jih je poslovenil Jurij Dalmatin, natisnil pa ljubljanski tiskar Janez Mandelc leta 1578.«

»Inu Gospvd Bug je reku: Nej dobru de je Zhlovik ſam: Ieſt hozhem njemu pomuzh ſturiti, katera bo okuli njega.«

»Vse se je začelo, ko so slovensko besedo spravili na papir.«

»A ne pozabimo, da nas reformacija uči, da se spremembe začnejo pri nas samih.«

»Številni dokazi pričajo o naši tisočletni zgodovini, a pisati se je začela šele takrat, ko so Primož Trubar, Sebastjan Krelj, Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in drugi napredni protestantski misleci slovensko besedo, ki se je do tedaj uporabljala le kot govorica naroda, spravili na papir.«

»Reformacija je spremenila kulturno-politični razvoj Evrope, izpopolnjevati je začela njen vrednostni sistem, v ospredje pa namesto vseobsegajoče in vase zastrte cerkvene postave postavila posameznika, malega človeka, ki je neodvisno od svojega družbenega statusa nosilec pravic, pa tudi odgovornosti.«